Kaj je kamišibaj?

Kamišibaj (jap. kami: papir, šibaj: gledališče) je edinstvena oblika pripovedovanja zgodb ob slikah. Slike (ilustracije) so vložene v lesen oder, imenovan butaj. Pripovedovalec (kamišibajkar) ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi.

Kamišibaj uvrščamo med predstave manjšega tipa oz. komornega gledališča. Slike (formata A3) vabijo k bližini in vključenosti gledalcev v vzdušje zgodbe.

Slika _ Kaj je kamisibaj 2

Kamišibaj omogoča prikaz različnih žanrov in lahko nagovarja različno publiko. Poleg otroškega je zelo priljubljen tudi kamišibaj za odrasle. Tudi odrasli smo željni zgodb. Pravljice, basni, miti in legende, zgodbe s svojimi globokimi arhetipi, pesnitve in poezija so se izkazale kot odličen material za kamišibaj. Zato ima tudi etnološko funkcijo, saj lahko oživlja tudi tisto ljudsko izročilo, ki je zaradi svoje specifične literarne oblike težje uprizorljivo (izštevanke, uganke, pregovori …). Če pa si zaželimo sodobnejših vsebin, so tu kratke zgodbe, poezija, humoreske, grozljivke, drame, trilerji, znanstvena fantastika, družbeno-kritična vprašanja …

Dandanes, ko postajamo siti ekranov, digitalizacije, masovnih zabavnih prireditev in brezosebnih odnosov je kamišibaj dragulj, ki s svojo toplino in neposrednostjo na pristen način – kot nekoč – poveže ljudi ob pripovedovanju zgodb.

Kako so kamišibaj gledali včasih?

Slika_HiosigiNekoč se je kamišibajkar pripeljal s kolesom. Na prtljažniku je imel pritrjen lesen oder, pod katerim so bili predali za sladkarije. Na svoj prihod je  opozoril z udarjanjem dveh paličic drugo ob drugo.

Kmalu se je okrog njega zbrala množica otrok in krajanov. Za drobiž so si kupili sladkarijo in ogled predstave.

Kamišibajkar

Kamišibajkar je svojo zgodbo premišljeno pripravil v nadaljevanjih. Ko je bilo najbolj napeto, se je poslovil in odpeljal. S tem si je zagotovil publiko ob naslednjem obisku.

 Korenine kamišibaja segajo daleč nazaj v zgodovino

Slika_Kamisibajkar 2Korenine kamišibaja segajo v budistične templje; tam so menihi s pomočjo slik seznanjali ljudi z vsebinami suter, svetih zgodb.  V obliki, kot ga poznamo danes, se je pojavil okoli 1929 na Japonskem. V veliki svetovni gospodarski krizi je doživel svoj vrh do leta 1931, ko je bilo samo v Tokiu 20.000 kamišibajkarjev (30.000 jih je bilo vseh širom po svetu).

Ohranil se je celo med drugo svetovno vojno kot politično propagandni medij.

S pojavom televizije je nato počasi spet zamrl. Zanimivo je, da so televiziji na začetku rekli “denki” kamišibaj , kar po japonsko pomeni električni kamišibaj.

Iz ulic se je preselil predvsem v razrede in igralnice, kjer ga uporabljajo pri pedagoškem in terapevtskem delu.

Pa pri nas?

V Sloveniji ga poznamo od leta 2013. Od takrat se je po zaslugi Gledališča Zapik naglo razširil po vseh slovenskih regijah in postal del kulturnega programa. Kot dragocen pripomoček ga uporabljamo tudi v pedagogiki in terapiji.

Več o kamišibaju in njegovem razmahu v Sloveniji si lahko preberete na spletni strani našega društva: Društvo kamišibaj Slovenije http://www.kamisibaj.si/